ČRNA LISTNA PEGAVOST PARADIŽNIKA - ALTERNARIA SOLANI

Bolezenska znamenja in biologija

Pri pridelovanju paradižnika na prostem je to najpomembnejša bolezen. Gliva okužuje vse nadzemne organe paradižnika. Bolezenska znamenja so zelo značilna. Na listih, ki so blizu tlem, se pojavijo rjavočrne okroglaste do ovalne pege v katerih lahko opazimo bolj ali manj vidne koncentrične kroge. Pege so pogosto obrobljene s svetlejšim pasom. S časom se pege med seboj združujejo, listi začno rjaveti, se zvijati in sušiti. Od pritlehnih listov se okužba širi na gornje liste in gliva okuži tudi plodove. Za okužbe plodov so veliko bolj občutljive sorte, katerih plodovi so ob peclju nekoliko uleknjeni ali razbrazdani. Tam se zaradi tega dalj časa zadržuje jutranja rosa ali dežne kapljice in to je idealno za kalitev spor glive, ki povzroča bolezen. Zaradi tega se pege navadno pojavijo na zgornji strani plodov. Na pegah se v vlažnem vremenu kmalu oblikuje žametasta črna prevleka enostavnih trosonoscev z večceličnimi trosi. Slednji so ob ugodnih razmerah vir za naknadne okužbe. Okuženi plodovi začno v in ob pegah pokati in gniti. Glivi povzročiteljici bolezni se kmalu pridružijo tudi druge saprofitske glive in bakterije, ki pospešijo propadanje plodov. Plodovi, ki so okuženi v bližini peclja zelo radi odpadejo. Če so razmere za razvoj bolezni ugodne, se lahko zgodi, da paradižnikove rastline propadejo še preden dozorijo prvi plodovi, zeleni ostanejo samo njeni vršički. Glavni vir okužb so oboleli ostanki rastlin, z glivo okuženi oporni koli in okuženo seme. Slednje je dandanes postranskega pomena, ker v pridelavi večinoma ne uporabljamo doma pridelanega semena, kupljeno pa je razkuženo. Če pa kljub temu sejemo okuženo seme del rastlin propade že v času kalitve in vznika. Okuženi oporni koli so lahko pomemben vir okužb v naslednjem letu. V intenzivni pridelavi bi znalo biti to pomembno v Slovenskem primorju, kjer uporabljajo za oporo paradižnika trstiko. Pridelovalcem, ki več let zapovrstjo uporabljajo lesnato oporo, bi priporočil, da le-to pred uporabo razkužijo z enim od bakrenih pripravkov. Najbolj učinkovito je polurno namakanje opornikov v fungicidni brozgi. Pri vrtičkarjih, ki več ali manj uporabljajo oporo iz umetnih snovi ali kovine, je ta vir okužbe postranskega pomena. Prav gotovo pa so glavni vir okužb ostanki okuženih rastlin v (na) tleh. Gliva lahko na njih preživi tudi nekaj let, čeprav na okuženo površino nekaj let ne sadimo paradižnika. Pojav bolezni pospešuje visoka zračna vlažnost in obilo padavin.

Poleg omenjene glive paradižnik okužujeta vsaj še dve vrsti iz rodu Alternaria, Alternaria tenuissima in Alternaria alternata. Bolezenska znamenja se nekoliko razlikujejo, vendar nevešči opazovalec tega navadno ne opazi. Za zatiranje pa je tako ali tako nepomembno, kateri vrsti rodu Alternaria povzročitelj pripada.

Varstvo

Literatura sicer priporoča odstranjevanje in sežiganje okuženih rastlin, vendar je to po našem mnenju bolj sizifovo delo. Infekcijski potencial glive je glede na njen pretežno saprofitski način življenja namreč prevelik. Po lastnih izkušnjah predlagamo za preprečevanje bolezni nekaj preventivnih ukrepov. Za nasad paradižnika vedno izberemo sončno in zračno lego brez pogostih jutranjih ros. Vrste nasada naj bodo vedno obrnjene v smeri pogostega vetra, tako da se listje hitro osuši. Rastline ne sadimo pregosto. V nasprotju s priporočenimi tehnološkimi listi sadimo rastline vsaj 10-15 cm bolj narazen, tako v vrsti kot med vrstami (razen v zavarovanem prostoru s kapljičnim namakanjem). Odstranjevanje (delov) listov opravimo vedno v sončnem in suhem vremenu, zaradi hitrega celjenja ran. Poleg že omenjenega, je pomemben še način zalivanja. Vedno moramo zalivati pod spodnjimi listi in nikakor ne z močnim curkom vode. Če pa to iz kakršnegakoli razloga ni mogoče, zalivamo takrat, ko je zračna vlaga čim nižja in je toplo vetrovno vreme. V skrajni sili moramo poseči po fitofarmacevtskih sredstvih. V tem primeru imamo po osebnih izkušnjah na voljo dve možnosti. Prva je, da v času nabrekanja cvetov temeljito poškropimo rastline in tla z enim od bakrenih pripravkov in se bomo vasa za mesec ali več bolj ali manj rešili težav s to boleznijo. Pri tem posegu pa si moramo vzeti v zakup dejstvo, da bomo s tretiranih rastlin obirali zrele plodove v povprečju štirinajst dni kasneje, zaradi zaviralnega vpliva teh pripravkov na rast. Kot drugo lahko uporabimo tudi druge priporočene fungicide, vendar je njihov učinek kratkotrajnejši in moramo zato škropljenje ponoviti. Pomembno pa je vedeti, da samo z uporabo fungicidov ne bomo preprečili te bolezni. Najprej moramo vzgojiti zdrave sadike, izvajati vse agrotehnične ukrepe za preprečitev pojava bolezni in šele nato poseči po fitofarmacevtskih sredstvih.

Besedilo: BTF-Agronomija